Naša pravljica ob Kolpi

Kakšne čudovite stvari nastanejo, ko se skupaj najdemo tapravi ljudje!

Tudi letos smo napeli vse svoje sile in pripravili prostor za naš tabor ob Kolpi, ki so ga nato napolnile pisane družine iz vseh koncev Slovenije (kakšni lepi ljudje!) in tako se je zopet začela naša pravljica, za devetimi gorami in devetimi vodami.

"Ne vem kdaj

sem se nazadnje počutila

tako svobodno

in nesojeno,

sprejeto.

Čudovita izkušnja,

čudoviti ljudje."

- Neža, udeleženka tabora.

25 družin, 85 ljudi!

Štiri dni smo sobivali na travniku ob Kolpi. Bilo je intenzivno in polno iskrivih izmenjav. Med nami se je ustvarila krasna energija in srce mi še zdaj zaigra, ko se spomnim vseh doživetij, ki smo jih spletli drug z drugim.

Nekaj za Dušo, Nekaj za Moč

Vizija našega tabora je ustvariti priložnost, da podobno misleče družine skupaj preživimo nekaj dni v naravi.

Da spletemo nova poznanstva in prijateljstva, si izmenjamo izkušnje in s tem odstiramo drug drugemo nove svetove.

Na taboru smo želeli obuditi preproste navade, ki posameznika opolnomočijo, ga naredijo bolj suverenega, bolj zdravega in srečnejšega.

Zato smo dali velik poudarek skupinski pripravi domače hrane, ustvarjanju in glasbi.

Že prvi dan so se otroci združili v prisrčno pleme. Okrog so se podili z iskrivimi očmi, jaz pa sem si zraven potiho želela, da bi lahko tako živeli vsak dan.

Odlična Hrana, pripravljena s Srcem

Na taboru smo kosila pripravljali skupaj, v skupni kuhni, ki jo je vodila Polona Mikešič.

Z Lidijo, Blažem in Damirjem je vsak dan pridno čarala, da smo imeli pravo izobilje visoko-kvalitetne, energijsko žive, domače hrane.

Vsaka družina je prinesla dobrine iz svojega vrta ali pa priskrbela lokalno pridelano zelenjavo. Damir nam je pripeljal izvirsko vodo, poskrbel za domače, nesegreto mleko, sveže zmleto moko, droži, ...

Vsaka družina se je tekom tabora enkrat vključila v skupno pripravo hrane. Vsak dan je torej skupaj kuhalo po 7 družin.

S ponosom vam povem, da so v naši kuhni na žerjavici spekli 28 hlebcev kruha z drožmi!

28! Slastnih, lepo zapečenih hlebcev z drožmi! To je tisti pravi kruh, ki se ti v ustih kar stopi.

Naši pekovski ekipi velja posebna zahvala! Že zgodaj zjutraj so zakurili, da so do poldneva pridobili dovolj žerjavice. Potem so pa delali v peklenskih razmerah, ob ognju sredi poletne vročine.

Hvala Polona, Damir, Lidija, Blaž in vsi ostali, ki ste priskočili na pomoč!

V petek smo imeli ročno proizvodnjo testenin z drožmi. Izdelovali smo jih iz pire, ajde, rži, v vseh možnih kombinacijah moke, z jajci ali brez.

Polona je vodila tudi delavnico izdelave sirov iz nesegretega mleka. Koliko uporabnega znanja, samo v nekaj dneh!

V soboto smo si privoščili še pice izpod peke. Z drožmi seveda!

Takšna domača, s srcem pripravljena hrana je pravo zdravilo, ki podpre telo in dušo.

Prostor za ustvarjalno izražanje

Kakšno posebno moč ti da petje, če z njim začneš dan! Ko so naši glasovi zazveneli skupaj, se je zrak napolnil z radostno srečo. Še listje v krošnjah je zažarelo skupaj z nami.

Na glasbenih delavnicah smo se urili v ritmičnem, skupinskem improviziranju.

Naravno slikanje

Letos smo si sami izdelovali čopiče in tudi barve smo sami pripravili; iz gomoljev, raznih plodov, cvetov in zelenja.

Tisti najbolj pogumni so si naredili čopiče iz svojih las.

Čar naravnih materialov je v njihovi nepredvidljivosti. Ko delaš z njimi, vse perfekcionistične težnje takoj izgubijo svojo moč.

Ko potegneš potezo s čopičem, ki si ga naredil sam, hitro spoznaš, da je tvoj čopič tako poseben, da bo treba najprej opustiti vsa pričakovanja, vse predstave o tem kako mora izgledati nastajajoča slika.

Ko uspeš opustiti ta pričakovanja in prepustiš, da te vodijo lastnosti tvojega posebnega čopiča, se začne dogajati čarovnija. Um se umakne in slikanje postane tako zelo osvobajajoče!

Nastajati začnejo neverjetne oblike, ki si jih um sam po sebi ne bi mogel nikoli zamisliti.

V tako zelo svobodnem slikanju lahko v oblikah, ki pridejo iz tebe, uzreš globine bivanja na povsem nov način.

Ustvarjanja so se lotile tudi mame in nastalo je marsikaj čudovitega.

Za telesne poslikave sem pripravila sveže stisnjen sok rdeče pese, ki smo ga krstili za podalpsko kano.

Podalpska kana je popolnoma naravna barva, saj gre čisti pesin sok, zato smo si lahko brez škode privoščili velikanske poslikave. Takšno barvo lahko tudi popiješ (in nekateri mali nadebudneži so jo res popili).

Nekateri so si s podalpsko kano nohte nalakirali. Ko smo se poslikav naveličali, smo pa samo v Kolpo zaplavali in reka jih je brez težav sprala.

Pogovorni krog: Ustvarjanje alternativnih skupnosti

Tekom tabora so se med nami vnemali pogovori o zagatah sodobnega življenja, o sistemu in o tem kako svoji družini ustvariti boljše pogoje za bivanje.

Zakaj v Sloveniji še vedno nimamo prave eko vasi? Zakaj vse skupnosti pri nas klavrno končajo?

Tem vprašanjem smo v soboto tudi formalno namenili nekaj ur in skupaj sedli v krog. Vsak govorec je imel na voljo 10 minut, da predstavi svojo zgodbo. Hvaležna sem vsem, ki so spregovorili, saj so ponudili dragocene uvide, ki si jih želim predstaviti v ločenem prispevku.

Večeri ob ognju, polni smeha in iskrivih besed

Ko so zvečer naši otroci zaspali, smo starši ob ognju zagnali globoke debate »o reševanju sveta«. Vse koncepte smo premleli, od Mojzesovih zapovedi do plemen v Sibiriji. Vse skupaj pa smo začinili z veliko smeha in jam sešni. Naš repertuar je bil svetovljanski – peli smo vse od Beatelsov do Jedne divne crne žene.

Imeli smo impro na ukulele in se ob dveh zjutraj trudili zares potiho bobnati na djembe. Naš glasbeni vrhunec pa je bila Gombačeva Bunda na gumbe!

" Mama, zima je! Zebe, zebe me.

Mojga prjatla pa ne, ker ma bundo na gumbe.

BUNDO NA GUMBE!

Mama, kupi mi bundo,

bundo na gumbe."

Se vidimo naslednje leto!

Tisočkrat hvala vsem, ki ste soustvarili to krasno zgodbo ob Kolpi!

Vse male pozornosti, pristni nasmehi in vaše veliko navdušenje, so za nas največje potrdilo, da ustvarjamo nekaj pravega. Največja nagrada za našo ekipo pa je bilo vaše veliko zanimanje za naš naslednji tabor ob Kolpi. Tako, da mi zdaj že snujemo načrte za naš naslednji nomadski podvig. Preden se obrne leto pa se še kaj vidimo na Našem placu!

FOTOGRAFIJE : KATJA TOMŠIČ, DAVID LESKOVŠEK IN BLAŽ JAZBEC