Naš prvi tabor ob Kolpi (2021)

Prvič objavljeno 7.5.2022, na baba-jaga.si

V skritem rajskem kotičku smo ustvarili začasno sonaravno skupnost družin z majhnimi otroki.

Živeli smo kot majhno nomadsko pleme, skozi katerega veje duh pristne medsebojne povezanosti in preprostega veselja do življenja. To je bil naš prvi eksperiment kako preživeti počitnice s svojimi otroki v skupnosti in v globoki povezanosti z naravo.

Taborili smo na čarobnem, neokrnjenem travniku, v neposredni bližini reke Kolpe.

Kolpa je v tem delu mirna, topla in prijazna. Njeni bregovi so tukaj široke plaže iz kamenčkov in majhni zasebni zeleni zalivčki. Za dobro senco skrbijo mogočna drevesa.

Ta čarobni prostor je torej kot nalašč za družine z majhnimi otroki - tudi za tiste, ki prihajajo z zelo majhnimi raziskovalci.

Prvi dan (četrtek) je potekal v znamenju postavljanja šotorov in spoznavanja. Naši otroci so se v taboru zelo hitro udomačili in spoprijateljili. Starši pa smo, utrujeni od vseh priprav in od poti, najprej potrebovali reko, da nas je preporodila. Zaplavali smo, da je voda iz nas sprala vse odvečno. Prav videl si lahko kako človek pride iz Kolpe spremenjen.

Reka nam je pomagala, da se prepustimo drugačni realnosti - tisti pravi, pristni, brez mestnega vrveža, brez trgovin in brez betona. Zaplavali smo v čas, ko se nikamor ne mudi in ko je vse uredu natanko tako, kot je. Prepojila nas je čarobna preprostost naravnega življenja in za nas se je odprl drugačen svet.

Eden izmed najbolj blagodejnih vplivov skupnega taborjenja družin je v tem, de se vsakdanje delo (priprava obrokov, skrb za otroke) porazdeli. Starši smo si medsebojno pomagali in s tem drug drugega razbremenili

Kuhali smo skupaj. To je v praksi pomenilo, da si bil tekom tabora enkrat na vrsti, da pripraviš kosilo in enkrat si bil na vrsti, da pomiješ posodo. Ostale dni pa so drugi skuhali zate in poskrbeli za posodo.

Otroci so se seveda igrali skupaj. Pri varstvu smo se starši izmenjavali. Tako si je lahko vsak vzel čas za plavanje in za počitek.

Naša skupinska kosila je obogatila lokalna mojstrica domačih dobrot, Polona Mikešič. Naučila nas je kako se pripravi domače testenine.

Polona nam je razložila vse o postopku priprave domačega mladega sira in nas spodbudila, da se tega lotimo doma tudi sami. Spoznala nas je s peko kruha z drožmi in pripravo zdravilne kombuče.

Vse našteto je Polona tudi prinesla s seboj in podelila z nami, tako da so se lahko naše brbončice same prepričale, da je domača hrana resnično neprekosljivega okusa! Naši želodčki pa so zaznali, da je tudi energija take hrane nekaj čisto drugega, kot tista, ki jo vzamemo s polic trgovin.

Sredi dneva, ko je bila vročina najhujša, so v hladni senci v taboru potekale ustvarjalne delavnice. Iz koščkov lesa, školjkic in drugih naplavin (s katerimi je Kolpa v tem delu toka res radodarna) smo ustvarjali nakit, talismane, hišne obeske, lovilce sanj in vse ostalo, kar nam je porodila domišljija.

Ustvarjalne delavnice sem vodila jaz. Namen pa je bil, da pri otrocih spodbudim opazovanje v naravi. Glavnino materialov, iz katerih smo ustvarjali, smo namreč našli v gozdu, na travniku, ob reki, spotoma, ko smo plavali, se igrali, raziskovali.

S takšnim načinom sem želela dvigniti zavedanje o tem, da si lahko stvari priskrbimo sami, v okolju kjer smo. Ni edina pot tista, ki vodi v trgovino in trošenje. Veliko lepša pot je ta, kjer s svojimi lastnimi rokami in iznajdljivostjo uporabimo to, kar nam ponuja narava in s tem ustvarimo nekaj vrednejšega in lepšega, kot se da kupiti za denar.

Na taboru se je odvilo veliko spontanih ustvarjalnih momentov. Otroci so zopet presenečali s svojimi idejami in talenti.

Tudi odrasli so s svojo širino in znanjem obogatili ustvarjalne delavnice. Na fotografiji je mojster pri delu. Koncentracija na višku!

Vsako popoldne so v taboru potekale tudi glasbene delavnice. Vodil jih je moj mož, multi-instrumentalist Jan Tomšič. Skozi igrivo raziskovanje smo spoznali različne inštrumente, ki prihajajo iz daljnih dežel. Nato pa smo se tudi sami preizkušali v izdelovanju glasbil (in spoznali, da to sploh ni enostavno!).

Spontano raziskovanje in sproščenost sta vodila do ustanovitve novega benda. Za nas so igrali Rečni fotri! Neverjetno, kakšni skriti talenti se najdejo takole.

Vsak dan ob reki smo zaključili ob ognju, kjer smo se družili z glasbo, petjem in s pogovori.

Vsak je prispeval svoje čare in skupaj smo ustvarili nekaj zares čarobnih dni ob Kolpi.

Hvala Bela krajina za tako lep sprejem! Hvala vsem, ki ste prišli z odprtimi glavami in toplino v srcu.

Naš tabor ob Kolpi je v celoti uspel (in daleč presegel vsa moja tiha upanja). Naslednje leto ga bomo ponovili in upam, da postane to naša tradicionalna nomadska vas!