Spletli smo radost v krošnjah dreves

Kakšna sreča za nas, da smo lahko šolsko leto začeli z norim projektom v višavah! Podali smo se v čarobni svet ustvarjanja drevesnih mrež.

Drevesne mreže so ročno vozlane mrežne strukture, ki jih napnemo med drevesi. V angleščini se zanje uporablja izraz tree nets. V zadnjih letih postajajo vse bolj priljubljen element gozdnih igrišč in umetniških instalacij.

Njihov namen ni zgolj funkcionalen, temveč tudi izkustven, saj omogočajo drugačen stik z gozdom, z višino in z ravnotežjem. Ustvarjajo poseben prostor med tlemi in krošnjami ter s tem odpirajo nove možnosti za igro, gibanje in domišljijo.

V svet pletenja drevesnih mrež nas je uvedel mojster Aleksej Petrov – Aljosha iz Milana.

Najprej je postavil ogrodje iz debelejše vrvi ter skozi ves proces skrbel, da je bila konstrukcija stabilna, a hkrati dovolj prožna. Pokazal nam je tudi, kako okrog dreves namestiti distančnike, da se zaradi trenja ne poškodujeta ne vrv ne drevesno deblo.

Sledilo je učenje tehnik vozlanja. Ob podpori odraslih so se v pletenje lahko vključili tudi otroci, kar je procesu dajalo poseben ritem in toplino.

A nismo pletli le mrež. Med skupnim delom smo spletali tudi nova prijateljstva. Prav to je bil morda najdragocenejši del celotnega projekta. Naša skupina se je namreč letos povečala za tri družine (to pomeni, da se nam je pridružilo kar sedem novih otrok). Pletenje nam je pomagalo, da smo se spoznali in povezali hitreje, kot bi se morda sicer.

Ročno delo v skupini odpira poseben prostor za srečevanje ljudi. Ko z nekom delamo z rokami, vozlamo vrvi, ponavljamo gibe in rešujemo drobne zaplete, z njim vzpostavljamo drugačen odnos, kot bi ga lahko zgolj skozi pogovor. Skupno delo omogoča, da človeka spoznamo na globlji ravni; zaznamo njegov ritem, način razmišljanja in odzivanja ter samodejno iščemo poti sodelovanja z njim.

Ročno delo ustvarja tišino, ki je prijetna. V tej tišini drug drugega zaznavamo jasneje. Opazimo drobne geste, najdemo radost v medsebojnem usklajevanju in skozi reševanje majhnih izzivov postopoma gradimo zaupanje. Med skupnim delom ljudje naravno razvijamo prvinski občutek povezanosti.

Naša drevesna mreža je nastala iz številnih raznolikih vozlov, podobno kot naša skupnost nastaja iz raznolikih odnosov, ki klijejo iz mnogih trenutkov skupnega bivanja. Na koncu nismo le razširili in obogatili našega gozdnega igrišča, temveč smo razširili in utrdili tudi našo skupnost.