Naš Plac - kako se je začelo

Prvič objavljeno 31.5.2021, na baba-jaga.si

POD SVOBODNIM SONCEM

Velika tragedija sodobnega sveta je v tem, da se z oddaljevanjem od narave oddaljuje tudi od telesnega in duševnega zdravja ljudi. Notranji mir in izpolnjenost postajata vedno bolj nedosegljiva.

Sodobni svet pozablja, da je človeka evolucija (kot vsa živa bitja na Zemlji) izoblikovala za točno določen - naraven način bivanja. Oblikovala nas je počasi, skozi milijone let. Generacijo za generacijo nas je klesala in v nas vpisovala zakonitosti človeškega življenja. Zato ostaja človek v svoji osnovi isti ne glede na hitrost spreminjanja naših vrednot ali trenutnega okolja. Naše osnovne potrebe ostajajo iste.

Da bi ostali zdravi, moramo biti zunaj, pod soncem, na zraku. Naša duh in telo sta ustvarjena za fizično aktivno življenje na prostem, usklajeno z naravnimi ritmi.

Poleg tega potrebujemo pristno medčloveško bližino, najprej znotraj razširjene družine, nato znotraj manjše - tesno povezane skupnosti. V takšni postavitvi človek najbolje funkcionira, saj je bil skozi tisočletja evolucije pripravljen za to. Neglede na to kako danes spreminjamo svoje družbene zakone in kako ukrivljamo svoje okolje s pomočjo tehnologije - naši naravi ni moč ubežati.

Zahodni svet tem osnovnim zakonom evolucije ne pripisuje nobenega posebnega pomena. Sodobni človeški um si domišlja, da se lahko postavi nad naravo, jo ukroti in preoblikuje po svojih zamislih. Izmišlja si umetne koncepte in izumlja rešitve, ki so v nasprotju z logiko narave. Zaradi takšnega pristopa smo že od rojstva dalje odrezani od svojega bistva in težko uslišimo svoje osnovne potrebe. To v nas povzroča nelagodje in življenjsko praznino, ki jo mrzlično poskušamo zapolniti z različnimi potrošniškimi mašili. Trpimo neštete stiske in se prebijamo skozi žalostne zgodbe, ki smo jih sprejeli kot neizogibne (in celo normalne). V resnici pa smo samo skrenili iz poti, ki nam jo je namenila narava.

V današnjem času smo (že od spočetja dalje) podvrženi uničevalnim sodobnim norostim.

Naš družbeni sistem ni skrbna mati, ki dela v dobro svojih otrok. Ravno nasprotno, to je slepa mačeha, ki nas na vseh stopnjah življenja napeljuje (ali celo sili) v izbire, ki so za nas destruktivne in ki nikakor ne vodijo k zdravju in notranji izpolnjenosti.

EPIDEMIJA STRAHU

V usodnem letu 2020 nam je koronski cirkus vse to jasno predočil. Še očitneje je postalo, kako narobe se vrti naš svet in kako daleč smo od okolja, ki je za nas naravno in ki bi nam omogočalo srečno življenje. Česar smo se zavedali že prej, sedaj ne moremo več zanikati - delovanje našega globalnega sistema je uničujoče za vse, tako za človeka, kot tudi za naravo. Krvavo potrebujemo rešitve, ki nas bodo peljale stran od te norije. In očitno je, da moramo te rešitve najti sami, saj obstoječi sistem tega ni zmožen.

Nahajamo se v izjemno težkih časih, polnih negotovosti. Hkrati pa je to čas neslutenih možnosti.

Priče smo veliki prelomnici! Sistem, kot ga poznamo, razpada, kakšen bo nov svet, pa je odvisno od nas. Mi sami ga dejavno soustvarjamo vsak dan.

Čeprav nas je epidemija strahu upočasnila ali morda celo ohromila, moramo zbrati moč in pogum, da začnemo ustvarjati novo, boljšo resničnost. Zase in za svoje otroke.

DRUGAČNE POTI

Moj mož in jaz sva bila oba uporniška otroka, vsak zase s svojim repertoarjem neprilagojenosti. Vsak po svoje sva že od malih nog gojila veliko spoštovanje in ljubezen do narave. Oba sva umetnika in se nikoli nisva uspela popolnoma vključiti v naš družbeni sistem . Tudi ko sva si skupaj ustvarila družino, sva nadaljevala s hojo po robu sistema. To morda zveni zelo romantično, a v resnici je takšna pot polna tegob in pogosto tudi zelo samotna.

Najine prve hčere nisva vključila v organizirano varstvo. Ostala je doma z nama. Sama se nisem vrnila k svojemu ustvarjanju, klic materinstva je bil močnejši. Začela sem z iskanjem podobno mislečih družin, saj sem vedela, da bo hči slej ko prej potrebovala družbo, midva pa podporo pri varstvu. Najprej sem v domačem kraju želela povezati družine z majhnimi otroki. Začela sem z iniciativo Kukavičje gnezdo, ki je bila namenjena vzpostavitvi izmeničnega varstva. Kasneje sem ustanovila Društvo Popek , v okviru katerega sem se zavzemala za odprtje kamniškega družinskega centra. V želji po povezovanju je bila ustvarjena tudi skupina Mreža družin – Kamnik in okolica. Na začetku moja prizadevanja niso obrodila sadov – verjetno zato, ker sem bila v njih sama, ali pa morda čas še ni bil zrel.

Nato je prišla korona in vse postavila na glavo. Nesorazmerni ukrepi in omejitve so pri številnih ljudeh sprožili prevpraševanje in iskanje drugih možnosti. Za mnoge družine obstoječi vzgojno-izobraževalni zavodi niso bili več sprejemljivi in naša družina v iskanju alternativnih poti kar naenkrat ni bila več sama! Naši družinski prijatelji so se pogumno podali na pot šolanja na domu. Drugi prijatelji svojih otrok niso želeli vpisati v klasični vrtec.

In tako smo se usodnega leta 2020 povezale tri družine. Naše skupno izhodišče je bilo, da svojih otrok nočemo vključiti v vzgojno-izobraževalni sistem.

Za naše otroke smo želeli ustvariti nekaj boljšega. Želeli smo jim omogočiti naravno okolje, ki jih bo podpiralo v njihovem razvoju in jim omogočalo razvoj v zdrave, notranje trdne, izpolnjene in kritično-misleče posameznike.

SVOBODNI OTROCI

V optimističnem duhu ustvarjanja nove, boljše resničnosti smo v Volčjem potoku najeli zemljišče; košček čarobnega gozdička s potočkom in prostran travnik. Tam smo si postavili leseno zavetje. Zdaj urejamo prostor, postavljamo igrala, oblikujemo skupnostni vrtiček in sanjamo sanje o lepšem svetu. Tako nastaja Naš plac.

Na srečo v Sloveniji v svojih prizadevanjih nismo prvi. Pred nami so orali ledino že mnogi (npr. Gozdni gusarji, Gozdalnica, SNU Samorog). Pri načrtovanju se zgledujemo po dobrih praksah iz tujine (Sudbury Valley School, Summerhil School, skandinavski gozdni vrtci), v osnovi pa izhajamo iz konkretnih potreb naših družin. Ustvarjamo to, v kar verjamemo. In pri tem ne delamo kompromisov.

Naše vodilo je, da mora biti Naš plac v vseh pogledih zdravo in podporno okolje za družine z majhnimi otroki. Otrokom želimo nuditi možnost, da svoj čas preživljajo svobodno in v naravi. Skupaj z drugimi starši pa si želimo ustvariti mrežo medsebojne pomoči. Ideja je, da starši, ki svojih otrok nismo vključili v javni vzgojno-izobraževalni sistem, drug drugemu pomagamo z izmeničnim varstvom in tudi izmeničnim poučevanjem, s skupnimi kosili in drugimi podobnimi pristopi, ki povezujejo družine in s tem razbremenijo posameznika.

S skupnimi močmi lahko ustvarimo podporno skupnost, ki bo našim otrokom omogočila pestro, a sproščeno otroštvo izven ponorelega sistema.

VSAK ZAČETEK NI TEŽAK

Na Našem placu trenutno poteka izmenično varstvo ob torkih, sredah in četrtkih, od 9:00:00 do 15:00. Izmenično varstvo pomeni, da se starši izmenjujemo pri varstvu otrok in pri pripravi kosila. Vsakič eden izmed nas poskrbi za topel obrok, ki ga včasih pripravimo na Placu, včasih pa ga prinesemo od doma. Trenutno nas je v izmenično varstvo redno vključenih 6 družin. Občasno se nam pridruži še 5 drugih družin. Skupina otrok, ki je nastala, je mešane starosti – najmlajši je 3-mesečni dojenček, najstarejši pa je star 10 let.

Kadar nam trenutna situacija to dovoljuje, organiziramo tudi druženja podobno mislečih družin. Vsi skupaj se učimo, spoznavamo in soustvarjamo nov pristop k varstvu in izobraževanju otrok. V prihodnje načrtujemo glasbena srečanja, različne ustvarjalne delavnice, predavanja in še marsikaj.

Enkrat mesečno se na Našem placu mame povezujemo v materinskem krogu. Na ta način oživljamo starodavne zdravilne prakse, ki so resnični vir naše moči, začetek preporoda in začetek tiste prave, naravne revolucije.

Zaradi negotove situacije s korono se v pravnem smislu še nismo organizirali.

Ne vemo, kam nas bo peljala naša zgodba. Zaenkrat nam več kot zadošča to, da nas naša druženja bogatijo in da se z Našega placa domov vračamo z rdečimi lički in sijočimi očmi.